69. Berlinale in Fatih Akin: Brutalna zgodba filma Zlata rokavica obglavila zlatega medveda?

Fatih Akin, šestinštiridesetletni nemški režiser turških korenin, živeč v Hamburgu, se je po petnajstih letih spet znašel v tekmovalnem programu Berlinala. 2004 je za film Z glavo skozi zid (Gegen die Wand) poleg glavne nagrade zlati medved dobil še nemško filmsko nagrado ter nagrado za najboljši evropski film, a od takrat dalje je svoje filme raje predstavljal na festivalih v Cannesu in Benetkah. Ampak letos se je vrnil v Berlin, na »kraj nagradnega prizorišča zločina«, z grozljivko Der goldene Handschuh ( Zlata rokavica), ki je zaradi brutalnosti in neprizanašanja publiki s konkretnimi brutalnimi prizori grozot serijskega morilca Fritza Honke v 70ih letih v Hamburgu, razburila tako novinarje in kritike kot gledalstvo. Premiera je bila v soboto, 9.2., a se o filmu še vedno veliko piše ter razpravlja. Torej je nekaj že dosegel – odprl je pot do razprave, debat in razmišljanj. Med drugim tudi odprl vprašanje: Je bilo res potrebno tak film posneti?

Fatih Akin – foto©2017 Markus Jans

 

Izziv za film – filmska zvrst: grozljivka

Pa poglejmo, od kod sploh ideja, da Akim na filmsko platno prenese tako nasilno, a žal resnično zgodbo serijskega morilca in nam tako postreže z žanrom grozljivke, ki ni vsem najbolj pri srcu?

Na tiskovni konferenci je takole razlagal o ideji za film: » Veliko ljudi ne ve, da sem postal režiser prav zaradi grozljivk. V Nemčiji je z žanri bolj težko. Posebej z grozljivkami. Popolnoma drugače je pri Američanih, ampak kako sedaj uporabiti in izpeljati ta žanr, ne da bi jih kopirali in bi grozljivo zgodbo posneli na svoj način. Mene samega mora najprej takšna zgodba prestrašiti in moram jo nekako podoživeti. Tega sedaj morda ne bi smel na glas reči, ker si želim, da bi ljudje šli v kino gledat moj film, ampak morda ta film tudi ni za vsakogar. In to je tudi ok. Če bi moral razmišljati o tem, kako bi moral snemati in kaj prikazati, na kateri »gumb občinstva« pritisniti, da bi bilo moje delo vsem všeč, potem ne bi spravil prav nobene prave stvari skupaj, presneto…! »

»Če ne boš priden, bo po tebe prišel Honka!«

Že v času Akinovega otroštva je bil serijski morilec Honka nič kolikokrat uporabljena figura ustrahovanja porednih otrok. Vsi v Hamburgu so poznali zgodbo. Bila je zastrašujoča toliko bolj, ker se je zares zgodila zelo blizu njih: posiljene, pobite in razkosane prostitutke in pijanke, ki jih je Fritz ob večerih pripeljal domov iz beznice v predelu St.Pauli, imenovane Zum goldenen Handschuh, so končale skrite v stenski omari v stanovanju morilca. In čez čas so trupla začela trohneti in razpadati, kar je povzročilo takšen smrad, da ga niti številne dišeče smrečice (Wunderbaum), viseče na stropu, niso premagale … Če ni ravno to zastrašujoče, da s tem strašiš otroke zaradi neubogljivosti?!

Margarethe Tiesel, Jonas Dassler – foto© Boris Laewen / 2018 bombero int./Warner Bros. Ent.

Ker je Akinovo glavno vodilo do ideje za njegove filme osebna izkušnja, je bilo to ustraševanje v otroštvu dober povod za film. Začel se je spraševati, če je sploh dorasel temu žanru in kako bi bilo narediti grozljivko z neko mero nasilja, ne da bi preveč dramatiziral…. In tako je posledično dobil izziv za novi film.

Producentka filma na tiskovki, Nurhan Sekerci – Porst je dejala, da moramo malo širše razmišljati o filmu. Tu ne gre le za serijskega morilca, ampak je pomembna tudi zgodba o posiljevanju ter seksualnem nasilju nad ženskami, kar se žal v današnjem času še vedno dogaja.

Najprej knjiga Der goldene Handschuh (Zlata rokavica), nato film

V Hamburgu rojeni pisatelj, glasbenik in igralec (1962) Heinz Strunk je 2016 izdal knjigo Der goldene Handschuh (Zlata rokavica), v katerem zelo podrobno niza zgodbo serijskega morilca Honke in nas tako vedno globlje pelje v njegov temačni svet zločinov in umorov prostitutk. Po izdaji je bila knjiga mesece med najbolj branimi, hkrati pa je dobila tudi nagrado za literaturo mesta Braunschweig, Wilhelm-Raabe-Literaturpreis.

 

foto©natalijapihler

Knjigo sem si kupila po ogledu filma in jo v hipu prebrala. Moram povedati, da je Akim zelo podrobno in odlično prestavil tekst na filmsko platno. Da vse še bolj zastrašujoče učinkuje, so zaslužni tako izvrstni igralec Jonas Dassler, ki igra morilca, ter prepričljivi maska, kostumografija in scenografija.

»Sem veliki oboževalec Strunkovega romana, ki je odlično delo. Ko je knjiga izšla, sem jo takoj kupil in že po polovici romana sem imel le eno jasno misel, da moram odkupiti pravice za snemanje filma. Takoj sem poklical založbo Rowohlt Verlag, da jo tako rekoč vzamejo s trga. S Strunkom sem se dobil v gostilni Der goldene Schuh, ki je še vedno legendarna, tam razvijal scenarij in vedno bolj mi je bilo jasno, da hočem posneti ta film. A kljub temu sem se spraševal, ali mi bo uspelo, da tej pošasti in norcu Honki v filmu dam dostojanstvo, kot je to uspelo Strunku v romanu. Kajti vsak človek ga ima, tako žrtve kot morilec. Sem kot režiser temu dorasel? Lahko to s filmskim orodjem »prenesem« na platno tako, kot je to avtorju v literarnem smislu? », je med drugim Akim govoril o svojih razmišljanjih ter dvomih pred snemanjem.

Avtor knjige Strunk dodaja: »Ko sem slišal, da je Fatihu uspela možnost, da posname film po mojem romanu, sem bil tega zelo vesel, saj je bil kot Hamburžan, ki pozna razmere v mestu in tudi ljudi ter njihovo življenje, moj želeni kandidat. Če bo to komu uspelo, bo to njemu, sem si rekel, z njegovo že poznano preciznostjo. Ko sem prebral scenarij, sem bil zadovoljen in nisem imel pripomb. Nekajkrat sem bil tudi na snemanju, a se nisem vmešaval v njegovo režijsko delo.«

Jonas Dassler, kandidat za srebrnega medveda za najboljšo moško vlogo?

Šele triindvajsetletni nemški gledališko – filmski igralec Jonas Dassler, ki je od 2017 redni član gledališča Maxim-Gorki-Theater v Berlinu – 8.2., ravno v času začetka Berlinla, je bila v Gorkem uprizorjena gledališka premiera v režiji Oliverja Frljića, Ein Bericht für eine Akademie ( Poročilo za akademijo), po noveli Franza Kafke in Dassler je v njej odigral glavno vlogo Rotpetra – se je v Akimovem filmu odlično vživel v vlogo serijskega morilca. Da je res bil videti deset let starejši, z zlomljenim nosom in razbitimi zobmi, z nečisto in načeto kožo obraza, ves škilast z očali debelih stekel, z razcapano obleko ter z grbo na hrbtu, je poskrbel odlični tim oblikovalcev maske Maike Heinlein, Daniel Schröder in Lisa Edelmann ter kostumografinja Katrin Aschendorf.

 

Jonas Dassler- foto©maximgorkitheaterberlin

Dassler je igralsko moral sem najti lastno interpretacijo karakterja glavnega lika, ki ne le, da je bil pošast in serijski morilec, temveč tudi človek. Iskal je neko »normalnost« v svojem življenju, hotel se je soočiti s svojo ne preveč rožnato preteklostjo in uničeno biografijo, iskal ljubezen , ki je ni nikoli sam doživel in to je bilo potrebno na filmu pokazati. Seveda s pomočjo spretnih rok, ki so Dasslerja prelevile v res grozno pošast že na samo oko.

Prvi test maske, preden so sploh začeli snemati, je trajal šest ur, na koncu so celoto že na dveh uri in pol skrajšali, cele pol ure so porabili samo za odlikovanje škiljenja. Ker so snemali v zelo vročih poletnih mesecih, se je Jonas pod debelo nanešeno masko zelo potil, tako da je bila njegova vloga telesno zelo naporna. Moral je govoriti tudi s hamburškim naglasom in šepati, ampak fant je svojo vlogo mojstrsko odigral. Mislim, da ima zelo odlične možnosti za nagrado za najboljšo moško vlogo na 69. Berlinalu in da ga čaka še veliko odlično izpeljanih vlog tako v gledališču kot na filmu.

» V hiši številka 203 se godi sto stvari. Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš. (…) in nič ne veš, (…) » ( Fran Miličinski Ježek)

Velikokrat ne vemo, kaj se dogaja blizu nas. In tudi če, nam velikokrat za to ni mar. Težko se je soočiti z  grozodejstvi, še posebej, če niso izmišljena, temveč so se zares zgodila. Tudi mi v Sloveniji smo imeli serijskega morilca, Metoda Trobca. Film o njem, z naslovom Metod, režiserja Tomaža Gorkiča, (producentka je Viva Videnovič, Strup produkcija ter koproducenta NuFrame in MB Grip) je še v procesu, saj je Slovenski filmski center (SFC ) zgolj podprl razvoj projekta, produkcije pa ne.

Plakat za film – foto©natalijapihler

Čeprav je film odlično posnet in deluje v vseh detajlih kot celota vseh 115 minut – po mojem mnenju eden Akimovih najboljših – pa zaradi brutalne vsebine gotovo ne bo nagrajen za režijo. Glavni igralec in oblikovanje maske sta še najbližje kakšni nagradi. Vse bo jasno v soboto, 16.2., ko bo žirija z Juliette Binoche na čelu podelila nagrade 69,Berlinala. Verjetno z zatisnjenimi očmi glede tega filma.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s