69. Berlinale: Zlata medvedka obstaja, ime ji je Petrunija!

Resda je letošnja tema Berlinala – osebno je politično, a nikakor ne moremo mimo številne prisotnosti žensk v letošnjih filmih in tem, ki vodijo do razprav o neenakopravnosti žensk, njihovem izkoriščanju ter zlorabljanju…. Navsezadnje je beseda Berlinale v nemščini z določnim členom ženskega spola – die Berlinale ! Od sedemnajstih filmov tekmovalnega programa se je kar sedem režiserk uvrstilo v to kategorijo in kot je že na tiskovni konferenci na vprašanje o tej temi pojasnila predsednica letošnje žirije Juliette Binoche, jih selektor in šef v odhajanju Dieter Kosslick ni izbral zato, ker so ženskega spola, temveč zato, ker so njihovi filmi pač odlični. Mislim, da si lepšega odhoda v »berlinale penzjon«, ker ni »šparal« z ženskimi avtoricami filmov, ne bi mogel želeti.

Pravi ženski film in letošnji kandidat za nagrade Berlinala

Z nestrpnostjo sem pričakovala film makedonske režiserke Teone Strugar Mitevski – Bog obstaja, ime ji je Petrunija. Navsezadnje tudi zato, ker je v koprodukciji poleg Makedonije, Belgije, Francije in Hrvaške tudi Slovenija, producent je Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo, Slovenki sta poskrbeli za masko (Mojca Gorogranc Petrushevska) in kostumografijo (Monika Lorber) ter še tajnica režije je Slovenka, Petra Trampuž.

Ko sem prebirala napovednih za film, sem ugotovila, da je pri nastanku tega filma sodelovalo veliko žensk: režija – Teona Strugar Mitevska, scenarij – Elma Tataragič skupaj s Teono, kamera – Virginie Saint Martin, montaža Marie – Hélène Dozo, zvok – Ingrid Simon, družno z moško pomočjo Thomasa Gauderja, kostumi – Monika Lorber, maska – Mojca Gorogranc Petrushevska, menedžerka produkcije – Elena Stanisheva, tajnica režije – Petra Trampuž, kasting – Kirijana A. Nikolovska, producentka in igralka – Labina Mitevska in nenazadnje poleg ostalih ženskih vlog v filmu odlična Zorica Nusheva v vlogi Petrunije. Bolj ženskega filma na letošnjem Berlinalu ni!

Stefan Vujišić, Zorica Nusheva: foto© sistersandbrothermitevski

 

Pravila so pravila. Tako za ženske kot moške.

V življenju obstajajo različna pravila. A za oba spola ne veljajo vedno enako, kajti včasih se pravilo prekrši samo zato, ker si ženskega spola. In ta usoda je doletela tudi junakinjo filma Petrunijo, ki se po zmedi, ki jo nehote povzroči med moškimi, znajde tudi na policiji.

Simpatično debelušna Petrunija, 32letna diplomirana zgodovinarka, a brezposelna, na prvi pogled deluje, kot da nima volje do ničesar v življenju. Sanjari sicer o ljubezni, a tako kot z iskanjem službe tudi na tem področju nima sreče. Živi z nerazumevajočo materjo, ki jo nenehno pošilja na vnaprej dogovorjene razgovore za službo in z očetom, s katerim sta si sicer bližje, a tudi on Petrunijini mami ne more do živega.

Ko se tako nekega dne po še enem neuspešnem razgovoru za službo poda domov vidi, kako se procesija moških v spremstvu duhovnika ravno odpravlja k reki. Na dan Svetih treh kraljev je v tem majhnem kraju Štip  tradicija, da duhovnik v vodo vrže leseni križ, za katerim se v mrzlo vodo poženejo moški in tisti, ki ga prvi doseže in potegne iz vode, bo imel srečo in zadovoljstvo celo leto. Ko Petrunija vidi ves ta moški svet, kako neuspešno brede po ledeni vodi za križem, še sama skoči oblečena vanjo in zmagoslavno potegne križ iz vode ter ga dvigne visoko v zrak. Vsa vesela, da jo je sreča doletela! Moški ji besno kričijo, naj križ vrne, ker ga iz vode lahko potegnejo le moški, saj so taka pravila. Duhovnik ne ve, kako naj pomiri razjarjeno moško množico, nastane pravi kaos in pojavi se vprašanje, kako ravnati v tem – ženskem primeru…

foto© sistersandbrothermitevski

Petrunija se vsa premražena odpravi domov. S križem, ki ga skrbno skrije v svoji sobi. Vso malo makedonsko mestece je na nogah, televizija je dogajanje posnela, posnetek se znajde tudi na spletnem omrežju in v hipu doseže ogromno ogledov. Ko mati vidi posnetek po televiziji, znori in jo zmerja z brezbožnico.

Policija kmalu ugotovi, kje Petrunija živi, zato jo odvedejo na policijsko postajo. Zaslišujejo jo. Ko jo policijski načelnik vpraša, če je verna, mu odgovori z vprašanjem: » Ste vi homoseksualec?« In s tem pokaže, da noče odgovarjati na osebna vprašanja. Sledi še protest in huligansko divjanje »opeharjene« moške horde pred policijsko postajo, ki je neuspešno bredla po mrzli vodi. Televizija poroča o tem dogodku s komentarjem: »To je Makedonija leta 2018 – kot v starem veku!«

Ta zgodba se je 2004 zares zgodila v makedonskem mestecu Štip in ko je Teona izvedela zanjo, sta s scenaristko Elmo Tataragić začeli razvijati in pisati scenarij. Ko je spraševala po tej ženski in se zanimala, če še živi v tem kraju, je izvedela le, da je zapustila Makedonijo in se preselila v Anglijo. Ker so želeli posneti nekaj kadrov tudi v cerkvi, so poslali prošnjo za dovoljeneje za snemanje. Dobili so pisni odgovor cerkve:” S tem filmom nočemo imeti opravka. Bog že obstaja in je moškega spola.”

Teona se je s humorjem lotila težke teme tradicije, ki jo moški uzakonijo sebi v prid. Naša junakinja je preprosta ženska, ki na koncu ugotovi, da se za svojo pravico mora sama boriti ter tudi sama odločati o svojem življenju.Na koncu tudi spozna, da je tega sposobna in z nasmeškom zapusti policijsko postajo. Da, s križem je križ, če pride v ženske roke.

Advertisements

69. Berlinale in Fatih Akin: Brutalna zgodba filma Zlata rokavica obglavila zlatega medveda?

Fatih Akin, šestinštiridesetletni nemški režiser turških korenin, živeč v Hamburgu, se je po petnajstih letih spet znašel v tekmovalnem programu Berlinala. 2004 je za film Z glavo skozi zid (Gegen die Wand) poleg glavne nagrade zlati medved dobil še nemško filmsko nagrado ter nagrado za najboljši evropski film, a od takrat dalje je svoje filme raje predstavljal na festivalih v Cannesu in Benetkah. Ampak letos se je vrnil v Berlin, na »kraj nagradnega prizorišča zločina«, z grozljivko Der goldene Handschuh ( Zlata rokavica), ki je zaradi brutalnosti in neprizanašanja publiki s konkretnimi brutalnimi prizori grozot serijskega morilca Fritza Honke v 70ih letih v Hamburgu, razburila tako novinarje in kritike kot gledalstvo. Premiera je bila v soboto, 9.2., a se o filmu še vedno veliko piše ter razpravlja. Torej je nekaj že dosegel – odprl je pot do razprave, debat in razmišljanj. Med drugim tudi odprl vprašanje: Je bilo res potrebno tak film posneti?

Fatih Akin – foto©2017 Markus Jans

 

Izziv za film – filmska zvrst: grozljivka

Pa poglejmo, od kod sploh ideja, da Akim na filmsko platno prenese tako nasilno, a žal resnično zgodbo serijskega morilca in nam tako postreže z žanrom grozljivke, ki ni vsem najbolj pri srcu?

Na tiskovni konferenci je takole razlagal o ideji za film: » Veliko ljudi ne ve, da sem postal režiser prav zaradi grozljivk. V Nemčiji je z žanri bolj težko. Posebej z grozljivkami. Popolnoma drugače je pri Američanih, ampak kako sedaj uporabiti in izpeljati ta žanr, ne da bi jih kopirali in bi grozljivo zgodbo posneli na svoj način. Mene samega mora najprej takšna zgodba prestrašiti in moram jo nekako podoživeti. Tega sedaj morda ne bi smel na glas reči, ker si želim, da bi ljudje šli v kino gledat moj film, ampak morda ta film tudi ni za vsakogar. In to je tudi ok. Če bi moral razmišljati o tem, kako bi moral snemati in kaj prikazati, na kateri »gumb občinstva« pritisniti, da bi bilo moje delo vsem všeč, potem ne bi spravil prav nobene prave stvari skupaj, presneto…! »

»Če ne boš priden, bo po tebe prišel Honka!«

Že v času Akinovega otroštva je bil serijski morilec Honka nič kolikokrat uporabljena figura ustrahovanja porednih otrok. Vsi v Hamburgu so poznali zgodbo. Bila je zastrašujoča toliko bolj, ker se je zares zgodila zelo blizu njih: posiljene, pobite in razkosane prostitutke in pijanke, ki jih je Fritz ob večerih pripeljal domov iz beznice v predelu St.Pauli, imenovane Zum goldenen Handschuh, so končale skrite v stenski omari v stanovanju morilca. In čez čas so trupla začela trohneti in razpadati, kar je povzročilo takšen smrad, da ga niti številne dišeče smrečice (Wunderbaum), viseče na stropu, niso premagale … Če ni ravno to zastrašujoče, da s tem strašiš otroke zaradi neubogljivosti?!

Margarethe Tiesel, Jonas Dassler – foto© Boris Laewen / 2018 bombero int./Warner Bros. Ent.

Ker je Akinovo glavno vodilo do ideje za njegove filme osebna izkušnja, je bilo to ustraševanje v otroštvu dober povod za film. Začel se je spraševati, če je sploh dorasel temu žanru in kako bi bilo narediti grozljivko z neko mero nasilja, ne da bi preveč dramatiziral…. In tako je posledično dobil izziv za novi film.

Producentka filma na tiskovki, Nurhan Sekerci – Porst je dejala, da moramo malo širše razmišljati o filmu. Tu ne gre le za serijskega morilca, ampak je pomembna tudi zgodba o posiljevanju ter seksualnem nasilju nad ženskami, kar se žal v današnjem času še vedno dogaja.

Najprej knjiga Der goldene Handschuh (Zlata rokavica), nato film

V Hamburgu rojeni pisatelj, glasbenik in igralec (1962) Heinz Strunk je 2016 izdal knjigo Der goldene Handschuh (Zlata rokavica), v katerem zelo podrobno niza zgodbo serijskega morilca Honke in nas tako vedno globlje pelje v njegov temačni svet zločinov in umorov prostitutk. Po izdaji je bila knjiga mesece med najbolj branimi, hkrati pa je dobila tudi nagrado za literaturo mesta Braunschweig, Wilhelm-Raabe-Literaturpreis.

 

foto©natalijapihler

Knjigo sem si kupila po ogledu filma in jo v hipu prebrala. Moram povedati, da je Akim zelo podrobno in odlično prestavil tekst na filmsko platno. Da vse še bolj zastrašujoče učinkuje, so zaslužni tako izvrstni igralec Jonas Dassler, ki igra morilca, ter prepričljivi maska, kostumografija in scenografija.

»Sem veliki oboževalec Strunkovega romana, ki je odlično delo. Ko je knjiga izšla, sem jo takoj kupil in že po polovici romana sem imel le eno jasno misel, da moram odkupiti pravice za snemanje filma. Takoj sem poklical založbo Rowohlt Verlag, da jo tako rekoč vzamejo s trga. S Strunkom sem se dobil v gostilni Der goldene Schuh, ki je še vedno legendarna, tam razvijal scenarij in vedno bolj mi je bilo jasno, da hočem posneti ta film. A kljub temu sem se spraševal, ali mi bo uspelo, da tej pošasti in norcu Honki v filmu dam dostojanstvo, kot je to uspelo Strunku v romanu. Kajti vsak človek ga ima, tako žrtve kot morilec. Sem kot režiser temu dorasel? Lahko to s filmskim orodjem »prenesem« na platno tako, kot je to avtorju v literarnem smislu? », je med drugim Akim govoril o svojih razmišljanjih ter dvomih pred snemanjem.

Avtor knjige Strunk dodaja: »Ko sem slišal, da je Fatihu uspela možnost, da posname film po mojem romanu, sem bil tega zelo vesel, saj je bil kot Hamburžan, ki pozna razmere v mestu in tudi ljudi ter njihovo življenje, moj želeni kandidat. Če bo to komu uspelo, bo to njemu, sem si rekel, z njegovo že poznano preciznostjo. Ko sem prebral scenarij, sem bil zadovoljen in nisem imel pripomb. Nekajkrat sem bil tudi na snemanju, a se nisem vmešaval v njegovo režijsko delo.«

Jonas Dassler, kandidat za srebrnega medveda za najboljšo moško vlogo?

Šele triindvajsetletni nemški gledališko – filmski igralec Jonas Dassler, ki je od 2017 redni član gledališča Maxim-Gorki-Theater v Berlinu – 8.2., ravno v času začetka Berlinla, je bila v Gorkem uprizorjena gledališka premiera v režiji Oliverja Frljića, Ein Bericht für eine Akademie ( Poročilo za akademijo), po noveli Franza Kafke in Dassler je v njej odigral glavno vlogo Rotpetra – se je v Akimovem filmu odlično vživel v vlogo serijskega morilca. Da je res bil videti deset let starejši, z zlomljenim nosom in razbitimi zobmi, z nečisto in načeto kožo obraza, ves škilast z očali debelih stekel, z razcapano obleko ter z grbo na hrbtu, je poskrbel odlični tim oblikovalcev maske Maike Heinlein, Daniel Schröder in Lisa Edelmann ter kostumografinja Katrin Aschendorf.

 

Jonas Dassler- foto©maximgorkitheaterberlin

Dassler je igralsko moral sem najti lastno interpretacijo karakterja glavnega lika, ki ne le, da je bil pošast in serijski morilec, temveč tudi človek. Iskal je neko »normalnost« v svojem življenju, hotel se je soočiti s svojo ne preveč rožnato preteklostjo in uničeno biografijo, iskal ljubezen , ki je ni nikoli sam doživel in to je bilo potrebno na filmu pokazati. Seveda s pomočjo spretnih rok, ki so Dasslerja prelevile v res grozno pošast že na samo oko.

Prvi test maske, preden so sploh začeli snemati, je trajal šest ur, na koncu so celoto že na dveh uri in pol skrajšali, cele pol ure so porabili samo za odlikovanje škiljenja. Ker so snemali v zelo vročih poletnih mesecih, se je Jonas pod debelo nanešeno masko zelo potil, tako da je bila njegova vloga telesno zelo naporna. Moral je govoriti tudi s hamburškim naglasom in šepati, ampak fant je svojo vlogo mojstrsko odigral. Mislim, da ima zelo odlične možnosti za nagrado za najboljšo moško vlogo na 69. Berlinalu in da ga čaka še veliko odlično izpeljanih vlog tako v gledališču kot na filmu.

» V hiši številka 203 se godi sto stvari. Zunaj je sonce, zunaj je dež, ti pa mirno mimo greš. (…) in nič ne veš, (…) » ( Fran Miličinski Ježek)

Velikokrat ne vemo, kaj se dogaja blizu nas. In tudi če, nam velikokrat za to ni mar. Težko se je soočiti z  grozodejstvi, še posebej, če niso izmišljena, temveč so se zares zgodila. Tudi mi v Sloveniji smo imeli serijskega morilca, Metoda Trobca. Film o njem, z naslovom Metod, režiserja Tomaža Gorkiča, (producentka je Viva Videnovič, Strup produkcija ter koproducenta NuFrame in MB Grip) je še v procesu, saj je Slovenski filmski center (SFC ) zgolj podprl razvoj projekta, produkcije pa ne.

Plakat za film – foto©natalijapihler

Čeprav je film odlično posnet in deluje v vseh detajlih kot celota vseh 115 minut – po mojem mnenju eden Akimovih najboljših – pa zaradi brutalne vsebine gotovo ne bo nagrajen za režijo. Glavni igralec in oblikovanje maske sta še najbližje kakšni nagradi. Vse bo jasno v soboto, 16.2., ko bo žirija z Juliette Binoche na čelu podelila nagrade 69,Berlinala. Verjetno z zatisnjenimi očmi glede tega filma.

Slovenski filmski prispevek na 69.Berlinalu, ki se odvija zadnjič pod vodstvom Dietra Kosslicka

Od 7. – 17.2.2019 se bo v Berlinu spet odvijal mednarodni filmski festival Berlinale, ki letos praznuje svoj 69. rojstni dan. Ponavadi se posebej omenjajo le okrogle obletnice, ampak tudi letošnja je nekaj posebnega, saj je to zadnja edicija pod taktirko dolgoletnega šefa Dietra Kosslicka.

foto@Berlinale2015: Dieter Kosslick, dolgoletni vodja Berlinala in Juliette Binoche, letošnja predsednica tekmovalnega programa Berlinala

 

Maja letos se mu izteče mandat in zamenjal ga bo novi direktor in programski vodja Carlo Chatrian, ki je bil umetniški vodja filmskega festivala v Locarnu. Za mreženje in finančne posle pa bo skrbela Mariette Rissenbeck, tako da bo na čelu Berlinala naslednje leto dvojec. Že lani sem na začetku 68. Berlinala pisala o nezaupnici Kosslicku, ki jo je podpisalo 79 nemških režiserk in režiserjev z željo po novem vetru in večji prepoznavnosti festivala, ki naj bi tako lažje pariral ob boku festivaloma v Benetkah in Cannesu. Naslednjo leto bomo lahko videli, če se bo v tej smeri res kaj tako drastično spremenilo.

foto@dpa: Carlo Chatrian

Berlin spet pripada medvedom

Letošnjo promocijo s plakati so že drugo leto zaupali švicarski agenciji Velvet. Od 11.januarja dalje jih je moč videti po celem Berlinu. Posebnost letošnjih motivov so v plišaste medvede oblečeni protagonisti ter protagonistke, ki niso nihče drug, kot najzvestejši oboževalci Berlinala in dolgoletni obiskovalci, ki že vrsto let prispevajo k temu, da je festival velja za enega večjih festivalov publike. Kostume so si sposodili v fundusu gledališča v Lucernu.

 

Slovenski filmski doprinos v koprodukcijah na letošnjem Berlinalu

Za nagrade zlati medved in srebrni medvedi se letos poteguje 17 filmov od 23 izbranih v tej sekciji, ostali bodo prikazani izven konkurence. Sedem filmov je nastalo pod režijsko taktirko žensk, deset so jih režirali moški, pri produkciji in koprodukciji je sodelovalo 25 različnih dežel.

foto@Berlinale: Teona Strugar Mitevska

Med tekmovalnimi filmi je tudi Slovenija prisotna v filmu makedonske režiserke Teone Strugar Mitevske – Bog obstaja, ime ji je Petrunija, ki je makedonsko – slovensko – belgijsko – francosko – hrvaška koprodukcija. Slovenski producent je Danijel Hočevar iz produkcijske hiše Vertigo, kostumografinja je Monika Lorber, za masko je poskrbela Mojca Gorogranc Petrushevska in tajnica režije je Petra Trampuž. Svetovna premiera filma bo v nedeljo, 10. februarja ob 16.00 uri v Berlinale Palast. Pred svetovno premiero je film že odkupil priznani prodajni agent Pyramid International.

foto@sistersandbrothermitevski : Scena iz filma Bog obstaja, ime ji je Petrunija

Film se dogaja v makedonskem mestu Štip, kjer krajevni duhovnik v reko vsak januar vrže leseni križ, za katerim se s skokom v vodo požene na stotine mož, saj bosta tistega, ki ga bo prvi izvlekel iz vode, spremljala sreča in uspeh…Za križem tokrat skoči tudi dekle, Petrunija, ki ji uspe zgrabiti križ pred vsemi moškimi. Jeza moških, da si je ženska drznila kaj takega ter jih tudi porazila, pripelje do popolnega kaosa, a Petrunija ne odneha….

V sklop panorama se je uvrstil film Šivi, režiserja Miroslava Terzića, ki je nastal v koprodukciji Srbije, Slovenije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Slovenska koproducenta sta Alan Vitezič in Darko Vinkl iz produkcijske hiše Nora, oblikovalec zvoka je Julij Zornik, kolorist Emil Svetlik.

foto@Nika Fehmiu: Rade Marković, Marko Bacović, Snežana Bogdanović

Film obravnava temo izginulih novorojenčkov iz beograjskih bolnišnic, ki naj bi bili, kot priča na stotine staršev, proglašeni za mrtve. Resnica je zelo boleča, saj so bili dejansko prodani v posvojitev…  Scenarij filma je navdihnilo pričevanje ene od mater, ki verjame, da je bil njen otrok ugrabljen. Po številnih preživetih letih po sodiščih verjame, da je končno našla svojega 20–letnega sina, ki sedaj živi z novo družino v bližini Beograda. Svetovna premiera filma bo v ponedeljek, 11.januarja ob 20.00 uri.

Vrnitev Marka Mandića na Berlinale

Potem, ko je bil slovenski filmski in gledališki igralec Marko Mandić 2007 na Berlinalu nominiran za evropsko filmsko vzhajajočo zvezdo programa Shooting Stars, ki ga predstavlja združenje European Film Promotion (EEP) in katerega član je tudi Slovenski filmski center, je leta 2013 zablestel v kar dveh filmih Berlinala. V tekmovalnem programu je ob boku priznane nemške igralke Nine Hoss zaigral v vlogi glavnega moškega lika Carla Böhmerja v filmu Gold ( Zlato), nemškega režiserja Thomasa Arslana. V filmu Stefana Westerwella in Patricka Schuckmanna – Lose your Head ( Izgubiti razum) je v uradnem programu Panorama odigral vlogo Victorja.

Po šestih letih se spet vrača z novim nemškim filmom, ki bo svetovno premiero doživel v uradnem programu Panorama v torek, 12.2 ob 20.00, v kinu International.

©KomplizenFilm2019 / foto©Jieun_Yi: Marko Mandić in Noah Saavedra

Celovečerni prvenec režiserja Xaverja Böhma – O beautiful Night – je nastal v produkcijski hiši Komplizen Film, kjer so producirali tudi dva izmed najboljših nemških filmov zadnjih let: Toni Erdmann (2016), režiserke Maren Ade in film Western (2017), režiserke Valeske Griesbach, ki smo ju lahko oba videli na slovenskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe.

Mandić tokrat nastopa v vlogi lika Smrt (Der Tod), ki poskuša ozdraviti glavnega junaka Jurija njegovega paničnega strahu pred koncem. O svojem sodelovanju z ekipo je Marko med drugim dejal:

»Ko sem dobil v roke scenarij in izvedel, kdo ga bo režiral, sem si na internetu ogledal dostopne materiale Xaverja Böhma in njegova vsebina ter estetika sta me takoj prepričali. Po srečanju na Dunaju sem si lahko samo želel, da bi testiranje uspešno prestal in tako postal del ekipe. Na pripravah smo imeli možnost odkleniti ključne prizore, na samem snemanju nas je režiser vodil v različne interpretacije,tako da smo lahko preigrali veliko možnih razpletov enega samega prizora. Od ostrih, zabavnih, tragičnih, izsiljevalskih pa vse do čustvenih, hladnih…. »

Sejemske produkcije, manjšinski koprodukciji in še kaj…

Sejemske projekcije bo imelo kar pet slovenskih filmov, med temi sta dve manjšinski koprodukciji: zmagovalec 21. Festivala slovenskega filma Ne bom več luzerka, prvenec režiserke Urše Menart, Posledice, prvenec režiserja Darka Štanteta, Poj mi pesem, dokumentarni film režiserja Mirana Zupaniča in Izbrisana, prvenec režiserja Miha Mazzinija.

foto©sfc: Posledice – Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun

Manjšinski koprodukciji sta hrvaški mladinski film – Moj dedek je padel z Marsa, režiserjev Dražena Žarkovića in Marine Andree Škop in hrvaški igrano – dokumentarni film – Dnevnik Diane Budisavljević, režiserke Dane Budisavljević, v katerem igra tudi Igor Samobor.

foto©sfc: Moj dedek je padel z Marsa, igralka Lana Hranjec

V sklopu Berlinale Meeting Point: KIDS Regio se bo 9. februarja s svojo serijo Zvite pravljice predstavila režiserka Sara Božanić. Zvite pravljice ponujajo novo in močnejšo perspektivo o dobro znanih zgodbah in likih pravljic, pri čemer odstranjujejo predsodke iz klasičnih zgodb. Liki tako presegajo stigmatizacijo v znanih pravljicah. Vsaka ponovno zamišljena pravljica se tako ukvarja z drugačno stigmo, kot so fizični, duševni, rasni, družbeni status, spolna identiteta itn.

Ob festivalu in sejmu pa v Berlinu potekajo še številni drugi dogodki. Že osemnajsto leto poteka Berlinale Talent Campus, ki odkriva nove filmske avtorje iz celega sveta. Letos sta se na Talent Campus uvrstila slovenski producent iz Produkcijske hiše Temporama Andraž Jerič (z Jerco Jerič sta producirala tudi film Posledice) in režiser Simon Intihar.

Slovenski filmski center – osrednja filmska inštitucija v Sloveniji pa bo že štirinajstič predstavljala slovenski film na skupnem prizorišču s Čehi in Slovaki, pod skupno znamko CEC-Central European Cinema.

24. Sarajevski filmski festival: V Sarajevu »rolanje« filmov od 10. – 17.8.2018

Čez dober mesec dni se bo v Sarajevu začel 24.Sarajevski filmski festival (SFF). Lani so ga sicer skrajšali za en dan, a je bilo v tej prvi skrajšani ediciji predvajano večje število filmov kot prej ( 2016 so prikazali 223 filmov iz 61 držav / 2017 se jih je odvrtelo 235 iz 54 držav), tako da si se moral res dobro organizirati, da si videl želene filme v nekoliko skrajšanem festivalu.

plakat letošnjega 24.SFF /  foto©SFF

 

Asghar Farhadi predsednik žirije tekmovalnega programa

Dvakratni prejemnik nagrade oskar za tujejezični film (2011 za film Ločitev in 2016 za film Trgovski potnik), 46 letni iranski režiser in scenarist Asghar Farhadi bo letos predsedoval žiriji tekmovalnega programa sarajevskega filmskega festivala – leta 2012 je bil član žirije tekmovalnega programa Berlinala.

Asghar Farhadi / foto©Jason Merritt

Ostali člani žirije so hrvaška igralka Judita Franković Brdar, ki je svojo profesionalno kariero začela kot igralka na odrskih deskah, nato je sledila filmska kariera, med drugim z režiserjem in scenaristom Daliborom Matanićem v filmih Majka asfalta (Mati asfalta), 2010 in Čača ( Oče), 2011, sodeluje na številnih gledaliških delavnicah in seminarjih ter na Talent Campusu SFF /  britanski umetniški direktor mednarodnega filmskega festivala in nagrad Macao Mike Goodridge, ki deluje tudi kot neodvisni filmski producent / francoska fotografinja Brigitte Lacombe, ki objavlja portrete priznanih igralcev, umetnikov, intelektualcev ter politikov v številnih časopisih in revijah kot so Vanity Fair, GQ, The New Yorker, Harper’s Bazaar, Conde Nast Traveler, The Wall Street Journal Magazine, The New York Times Magazine, The Financial Times Magazine, “M” Le Monde in Zeit / ter v Gruziji rojena scenaristka in režiserka Ana Urushadze, ki je napisala scenarije za številne kratke filme npr. One man loved me (2012) in Ideas (2010). Njen debitantski dolgometražni igrani film Scary Mother (Strašna mama) je lani osvojil nagrado srce Sarajeva za najboljši film 23. SFF, en teden prej pa je v Locarnu prejel nagrado za najboljši prvenec.

 

Z leve proti desni: Asghar Farhadi, Judita Franković Brdar, Mike Goodgridge, Brigitte Lacombe in Ana Urushadze / foto©SFF

 

Film Hladna vojna, poljskega režiserja Pawla Pawlikowskega, bo 10. avgusta otvoril 24.SFF

Prejemnik oskarja za najboljši tujejezični film Ida (2014) Pawel Pawlikowski je s filmom Hladna vojna na letošnjem 71. filmskem festivalu v Cannesu navdušil tako občinstvo kot kritike in prejel nagrado za najboljšo režijo.

Pawel Pawlikowski (1957) je odraščal v Varšavi in se pri štirinajstih letih po ločitvi staršev z materjo preselil v Nemčijo, nato v  Italijo ter se 1977 leta ustalil v Veliki Britaniji. Po študiju literature in filozofije na Oxfordu se je 1980 začel zanimati za film, na začetku snemal dokumentarne filme za BBC, 1998 pa končno presedlal k igranemu filmu. Po snemanju filma Ida 2013 se je ponovno vrnil na Poljsko, kjer v Varšavi predava na filmski šoli Wajda.

Pawel Pawlikovski / foto©Oleg Nikishin / Alamy Stock Photo

 

V okviru programa Open Air bo režiser predstavil film sarajevskemu občinstvu v letnem kinu Raiffeisen in v gledališču Narodno pozorište, kjer bo tudi potekala letošnja uradna otvoritev SFF. Dan po otvoritvi bo v okviru programa Kafa sa… (Kava z ….) sledil pogovor z režiserjem, ki bo odgovarjal na vprašanja novinarjev in občinstva. Pawlikovski je bil v Sarajevu že leta 2014, ko je na 20.SFF predstavil z oskarjem nagrajeni tujejezični film Ida.

Film Hladna vojna je ljubezenska zgodba, ki dve zaljubljeni duši kljub različnemu porekla in temperamentu usodno združi  v času hladne vojne v 50. letih na Poljskem, v Jugoslaviji, Berlinu in Parizu. Nemogoča ljubezen v nemogočih okoliščinah hladne vojne….  V filmu igrajo: Tomasz Kot, Joanna Kulig, Agata Kulesza, Jeanne Balibar, Cédric Kahn.



 

 

68.Berlinale: Film In den Gängen ( Med policami), nemškega režiserja Thomasa Stuberja kandidat za Zlatega medveda?

Do petka, osmega dne 68.Berlinala, sem morala »čakati«, da sem si končno lahko rekla: Da, to je končno pozitivni preobrat letošnjega tekmovalnega programa Berlinala! In najbližji Zlatemu medvedu! Film In den Gängen ( Med policami), režiserja Thomasa Stuberja (1981). (Še dobro, da obstajata sekciji Panorama in Forum, ki sta mi do sedaj s svojimi filmi pomagali k potešitvi lakote po dobrih filmih!)

Thomas Stuber © Jörg Singer

Daleč zadaj so ostali vsi filmi tekmovalnega programa, ki so bili moji favoriti med 19 tekmovalci: nemški film Transit (r. Christian Petzold) , ruski film Dovlatov ( r.Alexey German), italijanski film Figlia mia ( r. Laura Bispuri) in film mehiškega režiserja Alonsa Ruizpalaciosa, Museo. Ampak to še vedno seveda ne pomeni, da si ne zaslužijo kakšno od nagrad. Žirija, ki jo sestavljajo Tom Tykwer ( režiser in predsednik žirije), Chema Prado ( fotograf), Stephanie Zacharek (filmska kritičarka), Ryūichi Sakamoto (skladatelj), Adele Romanski (producentka) in Cécile de France (igralka) bodo v soboto, 24.2.2018 podelili nagrade tekmovalnega programa.

 

Sandra Hüller, Franz Rogowski © Sommerhaus Filmproduktion

Sicer sem letos stavila na nemškega igralca, evropsko vzhajajočo zvezdo, Franza Rogowskega, o katerem sem že pisala v enem svojih prejšnjih blogov. Na Berlinalu je imel nosilno vlogo v filmih Transit in In den Gängen. V obeh je bil prepričljiv v svoji vlogi, čeprav se lika popolnima razlikujeta….

Kratka zgodba Clemensa Meyerja dovolj močna za film

Letos si bom v Berlinu spet kupila knjige, po katerih je bilo posnetih kar nekaj filmov Berlinala. In ena od teh je tudi zbirka kratkih zgodb – v vzhodnonemškem mestu Halle 1977 leta rojenega pisatelja – Clemensa Meyerja – Nacht, Lichter ( Noč, luči), ki je izšla leta 2008 in dobila nagrado leipziškega literarnega inštituta. Nemški tednik Der Spiegel je med drugim zapisal: » Clemens Meyer piše najbolj umetniške zgodbe, ki so sicer težke, a srce parajoče.«

Clemens Meyer / foto©goetheinstitut.de

Takšna je tudi ena od petnajstih v tej zbirki, z naslovom In den Gängen ( V prehodih), ki jo je režiral Thomasom Stuber. To je sicer že njegov četrti film v tekmovalnem programu Berlinala do sedaj in tretje sodelovanje z Meyerjem (2012 Von Hunden und Pferden – O psih in konjih in 2016 Herbert). In letos lahko dvojec Meyer / Stuber upa na nagrado Berlinala. Celo zlato.

Ljubezenska zgodba je neizbežna

Dogajanje je postavljeno v megamarket nedoločenega mesta bivše Nemške demokratične republike, kjer so police zelo visoke in dolge kot nekakšni hodniki… (Predstavljajte si trgovino Bauhaus, če ste kdaj tam nakupovali.)

Vse zgleda kot eno samo veliko skladišče, kjer so za določena živila in prodajne artikle specializirani različni prodajalci, vsi oblečeni v modre delovne halje: eni za sladkarije, drugi za testenine, pijačo… Preverjajo, če je potrebno zalogo na policah dopolniti, pomagajo kupcem pri nakupu, dovažajo blago z viličarjem…In kar je v tej zgodbi za današnji čas razcveta kapitalizma, ki ubija še zadnjo trohico človečnosti v nas, nenavadno: med njimi se čuti močna timska povezanost in občutek pripravljenosti pomagati sodelavcu. Šef po opravljenem »šihtu« vsakemu delavcu seže v roke in se pozdravi z njim do naslednjega delovnega dne. Ostanek socialistične vzgoje, ki se še ni popolnoma izkoreninila?!

Preprosta zgodba, z zelo izdelanimi liki, kjer se film osredotoči na tri : Christiana ( Franz Rogowski), Marion ( Sandra Hüller) in Bruna ( Peter Kuhr). Potem, ko se Christian zaposli v tem ogromnem megamarketu, je nekaj časa na poskusni dobi. Ne preveč zgovoren fant ima to srečo, da je njegov šef, ki ga uvaja v delo – Bruno, prijazen starejši gospod, ki je prej delal kot voznik tovornjaka. V fantu vidi potencial marljivega delavca in mu na vse mogoče načine pomaga pri uvajanju. Christian dela tudi v nočni izmeni, se uči praktičnega dela z viličarjem in čez dan obiskuje šolo, ki mu bo dala dovolj znanja pred pisnim in praktičnim izpitom za delo z viličarjem. Tukaj je še Marion, simpatično dekle, zadolženo za oddelek s sladkarijami ( Christian jo imenuje »Miss sladkarij«), v katero se na videz plašni fant zaljubi in tudi ona ni ravnodušna do novinca. Nato fant izve, da je Marion poročena. Srce se mu para, ko je nekaj dni ne vidi v službi, poskusi dolgo v noč utopiti žalost v gostilni, zaradi česar tudi enkrat zamudi v službo. Za eno uro. A ker ga ima šef radter ceni njegovo marljivost, mu tokrat pogleda skozi prste.

Delo je enolična rutina med policami centra, kjer se odvijajo zgodbe teh »malih« ljudi. Vsak od njih ima svojo preteklost in nosi s seboj prtljago, ki je v nekaterih primerih pretežka ter se za marsikaterega tragično konča…

Sandra Hüller, Franz Rogowski © Sommerhaus Filmproduktion / Anke Neugebauer

Fama glede filmov festivala

Mnogi, ki obiskujejo festivale, radi porečejo, da je velika sreča, če v treh dneh vidiš en izredno dober film. Seveda je pri tem mišljeno, da si jih na dan v povprečju ogledaš najmanj tri. Velikokrat je najbolje, če ničesar ne pričakuješ…

Ko sem se letos o izboru filmov letošnjega Berlinala ter njihovi kvaliteti pogovarjala tako z obiskovalci kot z novinarji, so bili nekako skoraj enotnega mnenja, da so si leta nazaj ogledali veliko več dobrih filmov na Berlinalu. Kaj sploh pomeni dober film, saj si vsak od nas ustvari svoje videnje in razumevanje gibljivih slik? Za enega bo morda odlična zgodba veliko bolj pomembna kot fotografija filma. Drugi spet pozorno gledajo na igro igralcev ali jih prevzame glasbena podlaga filma…. Ko se vsi ti faktorji zlijejo v eno in na koncu prideš iz dvorane zadovoljen, je »festivalska misija« opravljena. Pa čeprav z intenziteto le enega samega filma.

Pa ne smemo pozabiti še tega: Oglede filmov si izbiramo sami, selektor festivala nam jih le kot kost vrže pred nas. Pa dober tek še preostala dva dni ogledov filmov 68.Berlinala!

68. Berlinale: Roman Tranzit (Transit) – nemške pisateljice Anne Seghers – v filmski različici nemškega režiserja Christiana Petzolda

Film Tranzit, priljubljenega nemškega režiserja Christiana Petzolda ima vse elemente filma, ki te v 101 minuti do konca drži budnega zaradi zgodbe in odlične igralske zasedbe ( Franz Rogowski , Paula Beer, Lilien Batman…), ter ob gledanju odpira nova vprašanja o tem, kje in predvsem kdaj se odvija dogajanje tranzicije. Morda gre za brezčasen film, ki bo čez več let še vedno zelo aktualen, saj ljudje ne bodo nehali bežati iz svojih dežel, pa naj bo vzrok vojna, gospodarska kriza, lahkota ali le želja po boljšem življenju. Posnet je po istoimenskem romanu Transit.

Paula Beer, Franz Rogowski © Schramm Film / Christian Schulz

Petzold je 2012 za film Barbara ( glavna vloga Nina Hoss) dobil številne nagrade: Srebrni medved za najboljšo režijo, nagrad za najboljši nemši film, nagrada nemških kritikov…

Glede na filme tekmovalnega programa letošnjega Berlinala, ki so se odvrteli do torka, ima vse možnosti za kakšno nagrado, saj je pri filmskih kritikih ocenjen z najvišjo oceno do sedaj.

Avtobiografski roman Anne Seghers

Transit je roman, ki ga je nemška pisateljica Anna Seghers (1900 – 1983) pisala leta 1941 in 1942, medtem ko je s svojo družino migrirala iz Marseilla preko Martiniqua, New Yorka in Veracruza v Mehiko. Zgodba je tako zelo avtobiografska.

Po začetku druge svetovne vojne in prihodu nemških vojakov v Pariz, so Anninega moža internirali v taborišče Le Verne, na jug Francije, medtem ko je Anni je z otroki uspelo pobegniti iz okupiranega Pariza na jug. V Marseillu trudila za to, da bi njenega moža izpustili iz ujetništva in ves čas iskala možnosti, da bi zapustila državo s celo družino. S številnimi drugimi intelektualci in umetniki, ki so bežali pred nacisti, je bila tako nekaj časa ujeta v prostoru tranzicije v Marseillu. Kmalu je bil njen trud uspešen, saj je od vodje mehiškega konzulata v Marseillu dobila dovoljenje za potovanje in vstop v Mehiko. Ta zgodba je bila iztočnica za njen roman v azilu, ki je leta 1944 izšel v angleškem in španskem jeziku, nemška različica je bila 1947 objavljena v časopisu Berliner Zeitung.

Pogled v prihodnost z oziranjem po preteklosti

Petzold nam v filmu ne da oprijemljivega kronološkega občutka, saj ga nenehno lomi. Smo v sedanjem času, ko številni begunci iščejo azil v Evropi, gre za drugo svetovno volno? Vsi bežijo pred sovragom, ki jih ne pusti dostojno živeti. Med temi pobegi, nenehnem preganjanju vojakov po mestu, ki lovijo tujce, gonjo za vizami in številnimi osebnimi zgodbami, nam v filmu glas v 1. osebi ednine pripoveduje zgodbo. Ta pripovedovalec je Matthias Brandt, lastnik lokala, kjer se vsi srečujejo. Mornarji, liki v filmu in seveda glavna figura v zgodbi, Georg (Franz Rogowski), ki v zadnjem trenutku pobegne v Marseille in tam prevzame identiteto pisatelja Weidla, ki se iz strahu pred pregonom ubije. Ima njegov rokopis, pisma ter dovoljenje za vizo, ki ga je dobil od mehiške ambasade. Tam zagleda tudi lepo Marie ( Paula Beer), ki bi jo z dokumenti za vizo lahko rešil, čeprav se mu prikazuje kot kak duh in nato spet izgine. Ne vemo, kaj je realnost in kaj fikcija. Petzold, ki je na tiskovni konferenci sicer povedal, da njegovi filmi niso nikoli daljši kot oba polčasa nogometne tekme, nam tokrat v 11 minutnem »podaljšku« na koncu postreže še z »na videz« srečnim koncem dveh zaljubljencev, ki se bosta rešila okupiranega mesta. Sta v taksiju na poti do pristanišča, kjer naj bi se vkrcala na ladjo. Georg mora še hitro nekaj urediti, stopi iz avta in pove, da pride takoj za njo. Bosta skupaj na poti v novo življenje in v novo ljubezen. Jima bo uspelo? Uspe tudi ostalim prebežnikom potovanje čez ocean? Če seveda vse to spet ni le privid, ki se bo kaj kmalu razblinil.

68. Berlinale: Franz Rogowski, evropska vzhajajoča zvezda Berlinala in hkrati glavni igralec v dveh filmih tekmovalnega programa

Franz Rogowski, fant z zajčjo ustnico, nežnim glasom ter s sesljajočim govorom, letos na Berlinalu ni le ena od desetih evropskih vzhajajočih zvezd ( European Shooting Stars 2018) , temveč igralec, ki ima glavno vlogo kar v dveh filmih tekmovalnega programa: Transit, priljubljenega nemškega režiserja Christiana Petzolda, ki do sedaj pri kritikih kar visoko kotira v boju za nagrade Berlinala, ter v filmu Thomasa Stuberja, In den Gängen, ki bo predvajan šele v petek, dan pred podelitvijo nagrad. Bolj, ko gledamo Franza, bolj se nam zdi, da je zelo podoben Joaquinu Phoenixu…Sicer pa:

Franz Rogowski, foto© natalijapihler

Kdo je Franz Rogowski in kako je začel s filmsko kariero?

Odraščal je v okolici Tübingena, v dobri meščanski družini, oče je otroški zdravnik in mati babica. Zelo zgodaj je obesil šolo na klin, bil ulični glasbenik v Berlinu, se ukvarjal z izraznim plesom in tudi igral, čeprav se nikoli ni šolal na igralski akademiji. Nato je vseeno zaključil klasično šolo plesa. In kaj je hotel simpatični sogovornik, ki je 20.2.2018 praznoval svoj 32. rojstni dan, najprej postati?

» Pri dvaindvajsetih sem želel biti kurir na kolesu. Začel sem že pisati prošnjo, se fotografiral s kolesom, nakar mi je prijateljica na eni zabavi povedala, da je v berlinskem gledališču Schaubühne am Lehniner Platz avdicija za izrazni ples. Pred letom sem sicer še govoril, da nočem biti plesalec, a sem vseeno šel na avdicijo in bil sprejet.«, je začel razlagati Franz.

Seveda se je tako 2007 začela njegova pot na svobodni sceni, kjer je bil poleg v Schaubühne dejaven še v gledališčih Thalia Theater Hamburg, Schauspielhaus Hanover, Hebbel am Ufer Berlin, Tanzfabrik Berlin, Maxim Gorki Theater Berlin, Kammerspiele München indr. Šele nato so prišle vloge v filmih.

» V bistvu me je, kar se filma tiče, odkril berlinski režiser Jakob Lass, katerega filmi so večino posneti na improvizaciji, z zelo malo ali skoraj nič scenarija, in mi 2011 ponudil vlogo v filmu Frontalwatte, kjer je bil v vlogi enega od treh fantov iz Berlina, ki iščejo svojo identiteto. Leta 2013 je sledil še film Love Steaks, ki je dobil nagrado filmskega sklada Neues Deutsches Kino v vseh kategorijah.«

V Schipperjevem 140 minutnem filmu Victoria, posnetem v enem samem kadru, ki smo ga videli 2015 tudi na liffu, je igral enega od članov berlinskega »ganga«, Boxerja. Film je na Berlinalu dobil nagrado Srebrni medved za izredne umetniške dosežke s kamero ter številne druge nemške nagrade.

 

Micheal Haneke in Happy End

Po snemanju filmov z nemškimi režiserji se je odpravil na avdicijo na Dunaj, kjer je Haneke iskal igralca za vlogo agresivnega, razvajenega in alkoholu vdanega filmskega sina Isabelle Huppert v njegovi francosko – nemško – avstrijski koprodukciji Happy End.

»Haneke je najprej iskal francoskega igralca, a se je na koncu odločil narediti avdicijo na Dunaju. Ko sem prišel tja v drugem krogu, sem bil zelo razburjen. Nikoli ne veš, kaj te čaka. A sem bil na srečo sprejet. »

In jezik? Je bilo znanje francoščine pogoj?

»V filmu sem ves čas snemal v nemškem jeziku, francoski igralec je nato v originalu sinhroniziral moj glas v francoščino. Poznal sem tekste svojih soigralcev, zato sem razumel, kaj govorijo, ne da bi sam moral znati francosko. Ker je Isabelle Huppert super igralka, je bilo snemanje kadrov z njo zelo prijetno.«, se spominja Franz.

Film Happy End je bil 2017 tudi v tekmovalnem programu Cannesa, v Ljubljani bo na rednem sporedu v Kinodvoru od 2. marca 2018.

Evropska vzhajajoča zvezda z glavno vlogo v dveh filmih tekmovalnega programa 68.Berlinala

Čeprav bo zaradi zajčje ustnice in sesljanja Franz v gledališču omejen le na določene vloge, pa to očitno ne vpliva na vloge v filmu. Filmski režiserji mu jih že od leta 2011 dalje dajejo. Tudi po 3 filme posname na leto.

Potem, ko je posnel nizkoproračunska filma Lux – Krieger des Lichtes in Fikkefuchs, sta se mu ponudili kar dve priložnosti glavnih vlog v nemških filmih, ki sta bila izbrana v tekmovalni program 68. Berlinala. Nekoliko bolj resni vlogi, bi lahko rekli, saj je do sedaj imel vloge samih nedoraslih, agresivnih ter uporniških fantov.

» Oba filma sta posneta po knjižnih predlogah. Film Transit po istoimenskem romanu Anne Seghers (1944), ki se ukvarja s problematiko beguncev leta 1930 in katere zgodbo o tranziciji ljudi v druge dežele in pobeg pred nacisti je režiser Christian Petzold odlično »prenesel« v sedanje dogajanje v Marseille, kamor bežijo begunci v Evropo. Tukaj igram Georga, ki v zadnjem trenutku pobegne v Marseille in tam prevzame identiteto pisatelja Weidla, ki se iz strahu pred pregonom ubije. Ima njegov rokopis, pisma ter dovoljenje za vizo, ki ga je dobil od mehiške ambasade…

Film In den Gängen je posnet po kratki zgodbi Clemensa Meyerja. Igram vlogo mladega fanta, ki začne delati v supermarketu, zvečer še zlaga palete ter dela izpit za viličarja. V življenju išče novi življenjski prostor in seveda – ljubezen, brez katere ne gre.«

 

European Shooting Stars 2018, četrti z leve Franz Rogowski, foto© natalijapihler

In kaj si obeta od tega, da je eden od evropskih vzhajajočih zvezd?

» Ko sem videl imena prejšnjih predstavnikov vzhajajočih zvezd, me je obšel prav čuden občutek. Me drugim Daniel Brühl, Daniel Craig, ki je sedaj James Bond… Gotovo dobra iztočnica za nadaljnjo kariero.«

Tudi za Franza bo šla igralska kariera še višje. Sedaj je končal snemanje zgodovinske drame Radegund še s Terencom Malickom in na vidiku so že novi projekti.

Na koncu nisem mogla mimo njegove modre majice, na kateri so bile v krogu natisnjene zlate zvezde, a je ena v njem manjkala. Sporočilo?

»To je akcija, ki traja že eno leto. V krogu manjka ena zvezda in vsi vemo, kdo je ta manjkajoča. Mi, evropske vzhajajoče zvezde imamo svojo zvezdo, a Evropi zvezda manjka. Morali bi biti bolj enotni in držati skupaj predvsem takrat, ko se pojavijo težave, ne pa kar pobegniti, ker denimo mislimo le na denar.«

No, če pomislimo na nagrade tekmovalnega programa Berlinala, ima Franz kar lepo priložnost s filmom Transit. Rezultati bodo znani v soboto, 24.2.2018 in upam, da bo Srebrni medved romal v njegove roke.